Pojdi na vsebino

FILM – KRSTA, KI JO MORAŠ SAM NOSIT DO GROBA

(V nadaljevanjih bo objavljena pot od Babice do Vampirja)

Hmm. Knjigo1 sem prebral pred cca 25 leti. In sem padu dol. Takoj se mi je zdel, da bi bil to super film. In filmu se nisem mogel izognit tako in drugače. Ne mislim samo na tale film2 , ampak na filme na sploh. Na AGRFT sem videl, da tam filmov ne učijo delati, ampak dolge ure puhlo razglabljajo o stilih, vzdihujejo nad posameznimi avtorji in vcepljajo v glavo frustracije o majhnosti3 in nepomembnosti. Največ problemov sem imel s svojo trditvijo, da se tako že ne dela filmov.4

1990 sem prosil kolegico dramaturginjo, naj mi napiše scenarij na osnovi zgodbe, ki sem jo nosil v glavi. Na seminarju dramaturgije so se mi smejali češ, kdo pa bo gledal film o starki, ki pobegne iz doma za onemogle. Kupil sem si steklenico tequile5 in v štirih dneh napisal scenarij Babica gre na jug6. Za prevod v angleščino sem rabil več časa. Imel sem srečo, da je takrat na akademijo prispel poziv za mednarodni razpis za scenarije japonske založniške firme Tokuma Japan Corporation. Poslal sem scenarij tja in zmagal7. Nagrada je bila 250.000 $ in pogoj, da se za ta denar posname film.

Nihče ni verjel, da se da za ta denar posneti film. Tudi ko sem se kasneje pogovarjal z zmagovalci tega natečaja, so vsi dobili vsaj tehniko zastonj, če že niso vsi sodelujoči delali zastonj, ali pa v okviru umetniških šol in njihove tehnike.8 Meni je takratno ministrstvo sicer odobrilo 40.000 DEM podpore9 , vendar je bila inflacija v tistem času takšna, da so bile v času izplačila vredne le še 5.000 DEM. In smo ga. Mlada ekipa začetnikov10 se je zapodila in realizirala celovečerec. S kostumi, scenografijo, z glasbo in vsem, kar tja pač paše. Nad glavami so nam švigali reaktivci jugoslovanske vojske, avtocesta je bila polna vojaških vozil, na hrvaškem nas je policija zadržala, ker se je mercedes v filmu vozil z Beograjskimi tablicami…

Ker je bila v tistem času vojna na balkanu, Slovenijo pa so redki že priznali, nam Japonci denarja niso hoteli nakazati v Slovenijo, ampak so to storili v Avstrijo in z direktorjem filma Tomažem Strletom sva se vozila v Celovec po kupčke denarja in ga vozila v Slovenijo, kjer sem ga v majhni alkimistični delavnici pod Alpami pretapljal v film. Ekipa sama ni verjela, da se bo v takšnih razmerah snemanje začelo dokler niso v stari pisarni na Viba filmu videli skladovnico filmskih kolutov. Nato prikolica

Se že nadaljuje tukaj…

In kljub vsemu ta film11 ni bil pretirano režiran. Enostavno se ne da zares režirat celovečernega filma v enaindvajsetih dneh. V tem času le skrbiš, da poloviš tekst, ki ga igralci govorijo, skrbiš, da so vsaj igralci v pravem občutju, da kamera riše kar se da lepe slike, da upoštevaš neka filmska pravila, ki so bila postavljena že v času nemega filma in da je zgodba kolikor toliko jasna. To pa je daaaaaaaleč od režije. Tak princip je bolj realizacija. Režija pomeni: povedati zgodbo s komentarjem, stilsko obdelavo in z uporabo kompleksnega filmskega jezika. In za to (seveda poleg znanja) potrebuješ predvsem čas. In čas je na žalost neposredno povezan z denarjem. In vendarle lahko celo z omejenimi finančnimi sredsti narediš presežek, če imaš na voljo veliko časa. Na žalost pa je tudi obratno (pogojno) – lahko imaš na razpolago veliko tehnike, pa je v kratkem času, ki ti je na voljo sploh ne moreš uporabiti. Če na primer snemaš po 28 kadrov na dan12 se moraš na račun zgodbe odpovedati slogu, kompleksni pripovedi in virtuoznosti – z drugimi besedami režiji.

Postaviti tračnice, jih utrditi in postaviti v vago, na njih montirati voziček za kamero in vpeti kamero za zelo uigrano ekipo scenskih mojstrov vzame med 20 min do pol ure. Nato je potrebno opraviti tehnično vajo – kar pomeni hitrost vožnje, raznosmerno gibanje kamere, izmeriti ostrino slike in gibanje igralcev. Ta vaja vzame zopet med 15 in 20 min. Nato sledi igralska vaja, pri čemer morajo igralci poleg igranja paziti tudi na pravilno smer in hitrost gibanja, odnos do kamere in osvetljave, ter pravilno smer pogledov in odnosa akcije. Ta zadeva zopet vzame vsaj pol ure. S postavitvijo luči13 torej en tak izrazno kopleksnejši kader vzame cca 2 uri. Pri netto 12 urnemu delavniku14 bi lahko v najboljšem primeru posnel povprečno 6 kadrov na dan.

Zmotno je prepričanje, da je režiser na snemanju svoboden, tako v kreativnem kot v izraznem smislu. V prvi meri je podrejen produkciji v drugi meri pa – hecno – svoji odločitvi, ali bo posnel film takšen, kot si ga je zamislil ali pa bo film sploh posnel. Na tem mestu se pričnejo kompromisi. Prvi kompromis je torej: ALI SPLOH SNEMATI FILM V NEMOGOČIH POGOJIH? Pritrdilni odgovor nastane pri veliki navezanosti na scenarij in osnovno zgodbo filma. In od tega prvega pritrdilnega odgovora se prične masakr. Zavestno trgaš, režeš, krajšaš in površno rešuješ zaplete pri rojstvu svojega filmskega otroka. Občutek imaš, da so se vsi zarotili proti tebi (čeprav delajo po najboljših močeh) in da ti vsakdo, ki samo hodi in ne teče na snemanju krade dragocen čas, ki ti ga tako primanjkuje. Največji psihičen napor pri vsem tem je: ostati prijazen.

Tvoja slaba volja15 je v takšnih situacijah smrt za snemalni dan. Posebej je to težko, če si po naravi vzkipliv in strasten. In ker si tako fokusiran v eno samo stvar, si neredko tudi netakten. Ker v svojem komornem občutku, da vsi v enaki meri gorijo za projekt kot ti, nehote užališ en cel kup ljudi že s tem, da od njih pričakuješ več, kot je to v opisu njihovih delovnih nalog. Da ne bo pomote: ekipa dela preko 150% – tako v fizičnem smislu kot tudi v razmerju do honorarjev. In kljub vsemu bi si želel še več. Kratek stik nastane, ko ljudje v dobri veri verjamejo, da režiserju pomagajo delati film ki si ga je zamislil, le ta16 pa je že davno prestavil cilje in standarde in se trudi le še zamaskirati pankrta17 , da bi bil ta v danih pogojih kljub vsemu vsaj spodoben.

Naslednjič se vrnem na dokončanje Babice in začetek filmske groze z delovnim naslovom Gypsy Eyes, ki je imela na koncu ime Oko za Oko, v tujini pa C.I.A. Trackdown…

  1. Vampir z Gorjancev []
  2. VAMPIR Z GORJANCEV []
  3. nacije in trga []
  4. Moram priznat, da sem se naučil delat filme bolj od tehnične ekipe, ki je filme delala že kdaj v koprodukcijah, kot od profesorjev na akademiji []
  5. zato je v filmu komad Tequila []
  6. Grandmma goes south – v prevodu pomeni tud: Babica obuboža []
  7. Zmagalo nas je sicer 5 iz vsega sveta: 2 američana, Izraelec, Korejec in jaz []
  8. AGRFT tehnike nima, razen nekih zastarelih jajc []
  9. v Tolarjih seveda []
  10. Nekateri so sicer že snemali reklame []
  11. Babica gre na jug []
  12. takšno je povprečje pri snemanju Vampir z Gorjancev []
  13. luč se postavlja tudi podnevi, če želiš imeti kakšno kontrolo nad sliko []
  14. netto tu pomeni brez prihodov na snemanje (ne glede na to kje je lokacija) in brez pospravljanja po končanem snemanju – kar snemanju doda še dve uri []
  15. režiserjeva slaba volja []
  16. režiser []
  17. svoj film – svojega otroka []
  • Share/Bookmark

5 Komentarjev

  1. irencairenca je napisal:

    Ti si res norec… :)

    15.12.2007 ob 09:18 | Permalink
  2. mojcasmojcas je napisal:

    Tale izpoved mi je všeč. Nestrpno bom čakala nadaljevanje.

    15.12.2007 ob 10:14 | Permalink
  3. dyboc je napisal:

    12

    pri vampirju pa ja damo vse od sebe, da bi to povprecje znizali na nekaj bolj normalnega ;)

    19.12.2007 ob 11:11 | Permalink
  4. JazzyJazzy je napisal:

    hudooo!! komaj čakam vampirja.. (iz več razlogov, med katerimi so tudi mojč in marko :D )

    20.12.2007 ob 02:04 | Permalink
  5. rosa je napisal:

    čakam, čakam nadaljevanje…

    15.01.2008 ob 13:24 | Permalink

Pusti komentar

Vaš e-poštni naslov nebo nikoli objavljen oz. posredovan tretji osebi. Obvezna polja so označena z *
*
*
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !