Pojdi na vsebino

MATE DOLENC

V soboto sem bil v Bohinju. Sicer sem vzel fotoaparat, a je bila baterija prazna. Pot do tja je bila stresna z več vidikov: s seboj sem imel namreč oba mladiča – “lulat, kakat, slabo, uaaaaaaaa…”, cesta čez Bled je zaprta, odplavljena – treba je čez Pokljuko, traja vsaj (z balastom) dve uri; do Zlatoroga sem prišel samo z enim cigaretom (ali se reče s samo še enim cigaretom), v hotelu pa jih ne prodajajo…

IN DIGRESIJA:

Fašistični zakon bi lahko predvidel lokale, ki so namenjeni izključno kadilcem, kjer bi imeli mir pred agresivnimi nekadilci. Ker nas potiskajo ven, se bo raku na pljučih pridružila še pljučnica… Pričakujemo lahko, da bo naslednji korak prepoved mesa (ki je baje za človeka vsaj tako nevaren kot tobak) v javnih lokalih. In nato bomo morali karnivali za začetek jesti v posebnih prostorih, nato pa samo še doma. Jaz takšnim zakonom pravim pot k segregaciji. Ločevanje zaradi omejene svobodne odločitve. Fašizem. Toliko o tem…

NADALJEVANJE:

Mate Dolenc se je pripeljal z modrim baronom. Šarmanten in navihan. “Zakaj ti mrzli, sicer čudoviti hribi, ko pa si tako morski, ali pa vsaj dol-enjski?” “Hej, jaz ne smem živet tam, kjer so trte in so ljudje radodarni. Tam bi se zapil. Na dolenjskem ne moreš mimo hiše, ne da bi te kdo pobaral – “A’uš kej speu?” – in je že klobasa na mizi, pa en bokal, pa drug – in pridejo lovci z ujetim zajcem, pa z zgodbo… Tukaj na gorenjskem sem pred tem varen.”

Nisem čisto razumel, a predvidevam: pred radodarnostjo :-) .

Pogovor je šel malo mimo. Jaz neugret (spil sem samo eno pivo, na terasi hotela Zlatorog v poznojesenskih razmerah, z obremenitvijo, da družino zebe) sem bil bolj kot novinar študentskega glasila. Obnovila sva resnične osebe iz knjige – nekaj trivie in je bilo jasno, da morava na dolenjsko drugič. Sama. Za dlje časa.

  • Share/Bookmark

Pusti komentar

Vaš e-poštni naslov nebo nikoli objavljen oz. posredovan tretji osebi. Obvezna polja so označena z *
*
*
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !